petek, 14. julij 2017

Kljukica za veščine, kaj nas čaka naprej?


Nazadnje smo se oglasili včeraj pred kosilom, popoldne pa se je dogajalo toliko stvari, da smo se odločili, da boste starši prigode četrtkovega dne izvedeli kar v petek.
Po spoznavanju živali, diplomiranju iz uporabe noža, natančnem merjenju palic za postavitev petardno dobrega ognja in vseh ostalih reči smo se odločili, da se odpravimo v svet. Mlajši člani so se podali na potovanje po različnih deželah sveta, obiskali so Mehiko, Rusijo, Ameriko, Veliko Britanijo spoznali pa vse njihove predsednike in slvne osebnosti, tako da starši, naj vas ne preseneti, če bo kdaj na obisk prišla angleška kraljica ali Brad Pitt :).


Starejši pa so se seznanili s svetom kuhinje. Da so pridobili sestavine za večerjo, so se morali potrudit in opraviti nekaj nalog, ki so predvsem povezane s taborništvom. Vsi so naloge uspešno opravili in sodeč po vonju iz GG kuhinj, so sestavine skombinirali odlično.
Ker pa se lahko pri potovanjih ali pri kuhanju pripeti marsikaj, smo obnovili tudi znanje prve pomoči, da bomo znali pomagati pri ureznini koga, ki je malce neroden.
Ker se je počasi večerilo, bili smo že malce utrujeno smo se odločili, da je čas za večerjo, nato pa lahko nadaljujemo z večernim programom. Skoraj smo že na polovici taborjenja, povezali smo se med seboj, da pa smo naše vodove vezi še bolj strnili smo se zvečer po vodih povezali na programu duhovnost. Ker so bili GG-ji še vedno polni energije in so imeli še eno uro časa, so se spopadli v pihanju svečk.

Danes pa so nas prebudile dežne kaplje ki so ubrano tolkle ob platna naših šotorov, ker pa nas nič ne ustavi smo se po bujenju vodniškega, morda ne tako ubranega zborčka skobacali iz spalnih vreč, oblekli topla oblačila in se odpravili novim dogodivščinam naproti. So mlajši ob tako otožnem vremenu ustvarjali in si naredili sluz iz stvari, ki jih vsakdo najde doma, tako da starši, če vam bo morda zmanjkala pena za britje ali detergent, nič hudega se ne bo zgodilo, samo ustvarjamo.
Pravijo tudi, da petje odganja dež, zato smo metodo preizkusili tudi mi in ne boste verjeli, čeprav ni nehalo deževati je moč dežja pojenjala iz minute v minuto in okoli kosila, so se izza oblakov že kazali sončni žarki. Medtem ko so MČ-ji odganjali dež pa so prvo pomoč ponovili GG-ji in tudi oni so sedaj pripravljeni na vse. Vse kar se lahko zgodi, za to lahko GG poskrbi.

Po kosilu pa so se MČ-ji zbrali na kup in se dogovorili, kaj vse potrebujejo za noč izven šotora, saj so se odpravljali na bivak, kjer bodo prespali v šotoru, ki je narejen iz šotorskih kril in naravnih materialov. Ampak, kaj pa lahko prepreči pravemu taborniku, da bi se ustrašil in oddrvel nazaj v tabor - prav NIČ! Zato so veseli obrazki z napolnjenimi nahrbtniki v času malice veselo odkorakali proti prostoru za bivak. Tam si bodo sami pripravljali večerjo, kaj pa to je, vam razkrijemo v naslednji objavi ;)
Ker pa za starejše člane ni boljšega, kot imeti tabor popolnoma zase, se trenutno podijo po taboru in
si pripravljajo kar najboljšo strategijo, kako bi bili boljši od drugih skupin s katerimi tekmujejo. Tudi izid velike strateške igre vam razkrijemo jutri :)












četrtek, 13. julij 2017

Ali so bili GG-ji uspešni?

Noč smo vodniki preživeli na pol budni, z enim ušesom pripravljenim na morebitno nočno kričanje napadalcev in branilcev zastave, ampak vseeno smo do jutra počakali kar v šotorih, saj ni bilo potrebe po umirjanju prevroče GG krvi. Zjutraj pa smo se zbudili v tišino, ki je ovijala tabor, in seveda nas je vse najbolj zanimalo le eno - ali je naša zastava še na jamboru???

Stekli smo iz šotorov, se zalepljeni zapodili proti straniščem, se na pol poti spomnili, da smo pozabili pogledati na jambor, še malo hitreje stekli do stranišča, da ne bi prišlo do kakšne nesreče, na poti nazaj, ko smo bili že malo bolj budni, pa smo le usmerili oči na jambor in ...











Uspelo jim je!!! :) Naši GG-ji so obranili zastavo pred napadalci! Bravo, naši! Zastava se je še vedno ovijala okrog jambora, iz GG šotorov pa se je slišalo rahlo smrčanje utrujenih, ampak ponosnih in zadovoljnih zmagovalcev. Bujenje je bilo sicer nekoliko težje, stanje v zboru še posebej, oči so komaj držali odprte, a srca so igrala od veselja, saj so boj zmagovito preživeli. Kmalu so se v taboru pokazali tudi poraženi napadalci, ki so prišli po napoved zaslužene kazni. GG-ji so si lahko sami izbrali, katero opravilo jim bodo naložili, in izbrali so si nabiranje drv za GG kuhinje in večni ogenj, da bodo straže pripravljene na morebitne nove nočne obiskovalce. Po zboru so se vsi taboreči odpravili na osvajanje veščin, kjer so še zdaj. Veščine so si lahko izbrali sami, večina si je izbrala veščine športnik z žogo, čuvaj ognja in uporabnik noža, nekateri pa tudi malo drugačne, kot so stezosledec, ljubitelj živali, bolničar itd., verjamemo pa, da GG-jem misli uhajajo na današnjo noč, ko jih čaka še njihov napad na sosednji tabor in poskus kraje zastave. Ali bodo pri tem tudi tako uspešni kot pri branjenju? Bomo videli danes ponoči! Iz kuhinje pa se vztrajno vijejo vonjave po slastnem kosilu, ki nas čaka kmalu ... A ne dovolj kmalu za lačne želodčke, ki jih draži vonj po dobrotah, na katere vsak dan komaj čakamo.

Spremljajte nas še naprej. :)

Kdo nam krade KAJ?!

Zjutraj smo se zbudili v svež in opran dan in že zgodaj nas je pozdravilo sonce, ki je sramežljivo kukalo izpod oblakov in jih preganjalo stran od našega tabora. Pričakalo pa nas je tudi nekaj blata, ki je poskrbelo za kakšen padec ali dva in za zabavo med drsanjem po tabornem prostoru. Po pospravljanju šotorov (ali bolje rečeno skrivanjem stvari pod spalke, da šotor izgleda pospravljen) in jutranjem zboru so nas čakale pa že prve gozdne šole - to je čas, ki ga vod preživi sam skupaj z vodnikom in ko delajo vse, kar jim srce poželi. Večina vodov se je lotila iskanja in urejanja vodovih kotičkov - prostora v gozdu, ki si ga uredijo čim bolj domače in kjer bodo preživeli vse bodoče gozdne šole, nekateri so si nato izdelali še vodovo zastavico, drugi so se podali na pripravljanje fotoorientacije za druge člane, tretji so izdelovali taborne izume iz palic in vrvice, ki jim bodo olajšali življenje v šotoru in tako naprej, naprej, naprej ... Prav vsem je čas minil kar malo prehitro, sonce pa je vedno bolj pripekalo, zato je pred kosilom vsem prišel prav še skok v reko, da smo lahko pasulj potem pojedli čisti in dišeči, česar pa je bilo tudi po tem kmalu konec. Popoldne bi nas morali obiskati gasilci, ki bi nam pokazali svoje tovornjake in nas malo osvežili z vodo iz širokih cevi, ampak so žal imeli drugo delo, tako da smo obisk malo prestavili. Namesto tega so MČ-ji popoldne spoznavali zgodovino taborništva skozi izkopavanje arheoloških ostankov davnih časov, ki so jih marsikaj naučili o ustanoviteljih taborništva, o prvem taborjenju in o tem, zakaj se mi to sploh gremo - o bistvu taborništva, ki ga vas od nas nosi globoko v srcu. Po malici so nadaljevali z izdelovanjem hotela za žuželke, kamor se bodo naselile mravlje, čebele, kobilice in drugi prebivalci travnika, s katerimi si delimo bivalni prostor za en teden. GG-ji so se medtem igrali nekaj teambuilding iger, za katere je prejšnji dan zmanjkalo časa, in ugotavljali, kako gorijo različna goriva ter katero ustvari največ žerjavice, primerne za pečenje toplih sendvičev v ognjišču. Namig: storži so kar okej za ta namen. MČ-ji so si namesto sendvičev za večerjo privoščili šmorn, ki je na obraze vseh narisal nasmeške. Popoldne pa so na obisk prišli tudi naši sosedje, taborniki iz Nazarja, ki taborijo čisto blizu našega tabornega prostora. Zakaj pa so prišli? Da nam napoved krajo zastave! Akcija, GG-ji! Dogovoriti se je bilo potrebno za pravila igre, si izmisliti najbolj učinkovito taktiko, kako bodo obranili našo dragoceno zastavo, da pa ne bi izpadli kot strahopetci, so seveda tudi naši GG-ji napovedali kontra krajo zastave - da jim vrnejo in da vidijo, kdo je zares boljši! Končno se bodo lahko igrali igro, ki so jo do zdaj videli samo v filmu Gremo mi po svoje, tudi v živo! :) Še dobro, da se kdaj zgodi, da je Slovenija dovolj majhna in se najdejo sosednji taborniki dovolj blizu za nočni sprehod!

Po večerji smo prižgali večerni ogenj, zapeli nekaj taborniških pesmi, nato pa se lotili zabavanja naokrog po taboru. MČ-ji so spoznavali naše vesolje, gledali so skozi teleskop, opazovali zvezde in se učili o ozvezdjih, GG-ji pa so se podali na fotoorientacijo naokrog po taboru, s katero so preizkusili svoj spomin in pozornost za majhne podrobnosti, ki se skrivajo na našem tabornem prostoru. MČ-ji so se po programu utrujeni odpravili spat, GG-ji pa kar niso mogli zatisniti oči, saj so nestrpno čakali poznejšo uro in trenutek, ko bodo zaslišali šumenje korakov tatov zastave v travi ... Ali jim je uspelo obraniti našo zastavo?

Torek je bil pri nas pravi začetek vsega!

MČ-ji so bili že malo nestrpni, ko smo se srečali pred avtobusom, ki je čakal, da nas odpelje na novo dogodivščino. GG-ji in vodstvo tabora lahko tam uživajo že od sobote, MČ-i pa morajo čakati do torka?! Kje je tu pravica?! Ampak tudi torek je prišel, atiji in mamice so zložili prtljago na avtobus, otroci so se zagrebli za zadnje sedeže, pomahali staršem, se nasmejali za eno sliko za na RDGO Facebook in že smo šli! Vožnja je minila kar malo prehitro, saj MČ-ji niso imeli niti časa, da bi kaj ušpičili, ko je prijazen šofer že ustavil na parkirišču pred betonskim igriščem. Kaj pa zdaj? Kje so šotori? Kje so bratje, sestre, kje je kuhinja, kje je reka?! Še dobro, da so se z malo truda in pomoči GG-jev, ki so prišli pomagat pri nošnji prtljage, čez bližje smrečice zasvetlikali modri in zeleni odtenki poznanih taborniških šotorov, ki so čakali na nove potovalke, spalke in umazane štumfe, ki bodo kmalu ležali po njihovih kotih (pa kakšen morda tudi kdaj pred vrati). Malo so se sprehodili in že so zakorakali čez vhod na tabor, kjer jih je pozdravil razgled na visok jambor, pripravljen večni ogenj, veliko jedilnico in nasmejane obraze vseh taborečih, ki so vedeli, da je zdaj to to. Tabor se je uradno in čisto zares začel! Čista sreča!
MČ-ji so se pospravili v šotore, ki so ostali urejeni ravno četrtino sekunde, preden so jih preplavile spalke, robčki, vrečke, sladkarije in sončne kreme, nato pa jih je čakal ogled tabornega prostora, ki jim bo predstavljal drugi dom kar cel teden. Ogledali so si oglasno desko, pot od kuhinje do jedilnice, gozd, poln drv, veliko ognjišče, ki bo gostilo večerne ognje, ampak brez ogleda plaže seveda ne gre, kajne! Ko so izvedeli, na kaj morajo biti pozorni med sprehajanjem po taborjenju, so skočili v kopalke, z dna potovalk potegnili brisače in kape, obuli japonke in šli preizkusit še reko Dreto. Ugotovili so sicer, da je nekoliko hladnejša kot domači tuš, ampak poleg tega je s svojimi slapovi, kamenčki in lepo plažo tudi neskončno bolj zabavna. Taborjenje se je začelo obetavno! :) 

GG-ji pa seveda niso čakali na MČ-je, ampak so se dela lotili že prej. prejšnji dan so si postavili že šotore, čakalo pa jih je še postavljanje prave pravcate taborniške kuhinje, v kateri si bodo kuhali in pekli čisto vse večerje na taborjenju. Žagali so sušice, sekali veje, rezali vrvice, nabirali drva, kopali ognjišča in do kosila je med njihovimi šotori stala velika kuhinja s štirimi ognjišči, streho in klopco (ampak saj ni treba vedeti, da so jo ukradli iz jedilnice, kajne), pripravljena na pojedine in dobrote, ki si jih bodo mladi kuharji pripravili kar sami. Po napornem delu in kopanju so si vsi taboreči seveda zaslužili prvo taborno kosilo in ker je tradicijo treba spoštovati, je prvo taborno kosilo vedno enako - makaroni z mesno omako, ki so vsako leto boljši!

Popoldne pa so si tudi GG-ji zaslužili skok v prijetno hladno vodo, ki je ohladil njihove razgrete dlani, ki so dopoldne tako pridno delale z orodjem, MČ-ji pa so se preizkusili v igrah, s katerimi so spodbudili timski duh v vodih. Piskali so na piščalko, ki so jo lahko dosegli le vsi skupaj, obračali so šotorko, s katere nihče ni smel stopiti na tla v nobene trenutku, in se igrali igrico gordijski vozel, ki je razgibala še njihove možgančke in komunikacijo. Po priklicanju vodovega duh(c)a jih je čakal še prikaz, kako je biti malo drugačen. Spoznali so pomen pomoči drugih, razumevanja, prijaznosti in pomoči ter se zavedeli, kaj so to predsodki, ki jih ima tako veliko ljudi do tistih, ki se v kakšnem pogledu ne skladajo čisto z vsemi nami, med tem pa so si GG-ji že pekli zrezke v foliji v žerjavici, ki so krasno uspeli.

Zvečer pa nas je čakal že prvi uradni večerni ogenj z vsemi udeleženci taborjenja, prvi zapet "Tam ob ognju našem", prvi stisk roke v krogu, pa tudi prvi dež, ki nas je pregnal pod streho jedilnice, kjer smo na glas prepevali taborniške pesmi in se veselili, da smo spet vsi skupaj in da bomo skupaj še cel teden!


GG bivak (3. dan)

V ponedeljek smo si vodniki budilke nastavili že za ob 6.45, da bi se zares lahko hitro odpravili s prostora za bivak in se prav zares malo izognili vročini. In neverjetno - v veliki meri nam je to uspelo! Vodo smo si natočili kar v bližnjem izviru, da je bila prijetno hladna, in se odpravili na pot. Šli smo mimo tabornega prostora, na katerem smo taborili dve leti nazaj, in podoživeli še nekaj lepih spominov, pot smo nadaljevali mimo krav, turistične kmetije in tako naprej in naprej in naprej ... Vedeli smo, da nas čaka veliko manj hoje kot pretekle dni, a tudi utrujenost je bila veliko večja, noge so bile težke, niso želele sodelovati, pritoževale pa so se tudi rame, ki so imele dovolj nošnje težkih nahrbtnikov in so se temu vedno bolj upirale. A hvala vesolju za možgane, ki so vedeli, da se vedno bolj bližamo taboru, kjer nas čaka urejena plaža, skuhano kosilo, dobra družba in šotori, ki nas bodo gostili še cel teden! Čeprav nam je bilo težko, čeprav je bilo kar nekaj priganjanja, pregovarjanja in jamranja, smo s počasnim tempom v tabor prispeli še pravi čas, da smo se pred kosilom lahko konkretno umili v reki Dreti, prešvicane majice posušili na soncu, gojzarje pa zabrisali nekam stran in upali, da jih še nekaj časa ne bomo potrebovali. Za nekaj minut smo pozabili, da nas pred spanjem čaka še nekaj dela, a krepko kosilo s klobaso nam je dalo nov zagon za postavljanje šotorov, v katerih bomo spali na taborjenju. KOnčno smo si lahko pripravili stalno posteljo, poiskali zobne ščetke in se preobuli v čevlje, ki so dali našim utrujenim nožnim mezinčkom nekaj več svobode. Zvečer so si GG-ji privoščili sproščeno klepetanje ob ognju, med katerim se je kar nekajkrat slišalo ponos v glasu med obujanjem spominov na bivak, hvaljenje, kaj vse so doživeli in preživeli, in zadovoljstvo, da jim je uspel tako velik podvig. Skoraj 40 kilometrov dolgo pot so zmazali v treh dneh in upravičeno so ponosni in z našim dovoljenjem in upravičeno se lahko hvalijo še do konca počitnic!


GG bivak (2. dan)

Z GG-ji smo se že v soboto zmenili, da bomo v nedeljo poskusili vstati malo bolj zgodaj, da se lahko odpravimo čim prej in se poskusimo vsaj malo izogniti močnemu soncu, ki je bilo napovedano za nedeljo. Ampak definicije "malo bolj zgodaj" se očitno med nami precej razlikujejo, saj je bila ura 7.40 zanje še vedno prezgodnja in smo jih morali z velikim trudom zbombati iz postelj pod napetimi šotorkami, kjer so preživeli prvo noč na pravem pohodnem bivaku, ki temelji na popotovanju s pomočjo lastnega nožnega pogona. Pri nekaterih je zaleglo samo to, da smo jim bivak preprosto podrli na glave, saj potem za sanjanje ni bilo več možnosti - starši, morda lahko poskusite, samo ne s kakšno pretežko omaro! Potem je bilo treba pa vse to seveda še pospraviti. In spakirati spalke. In armaflekse. In najti sveže gate in štumfe. In pospraviti, kar si vrgel iz nahrbtnika, ko si iskal sveže gate in štumfe. In ugotoviti, da zobne ščetke pač ne bo našel prav čas. In se sprijazniti z umazanimi zobmi. In pojesti zajtrk. In iti po vodo. In iti po vodo še enkrat. In tako naprej, in tako naprej, tako da je naš zgodnji odhod splaval po vodi ... Aha, voda! Lahko si pa z njo pomagamo, da nam bo malo manj vroče! Še zadnjič smo šli pogledat plažo z najboljšo glino in si zmočili kape in majice, da nas bodo prijetno hladile med korakanjem po soncu. Potem smo pa šli naprej! Čakala nas je še malo daljša pot kot dan poprej, ampak precej bolj vroče vreme, zato smo splanirali daljši postanek sredi dneva za kosilo, namakanje v Savinji in čakanje na boljše čase (beri: da hujša popoldanska vročina mine). Na srečo smo pot začeli s hojo ob Savinji, ki je ponujala kar nekaj sence in razglede na velike, lepe hiše z bazeni, v katere smo skakali v mislih, veliko bolje pa bi bilo, če bi lahko skočili kar zares. Na srečo smo po nekaj urah hoje našli lepo plažo v senci, ki je bila popolna za naš poldnevni odmor. Pojedli smo kosilo, se odpočili, umili noge in si že milijontič zmočili kape, ki so uspešno hladile naše glave in jih branile pred vročino, ki je sekala z neba. Ampak tudi vsega lepega je enkrat konec in napočil je čas, da pičimo naprej proti našemu bivaku številka 2, do katerega nas je ločilo še pol planirane dnevne razdalje. GG-ji so postajali vedno bolj tiho, tudi občasno jamranje, ki so ga slišali prej, je počasi zamiralo, le še tiho so hodili in vso energijo pošiljali v podplate, ki so udarjali po razgretem asfaltu, rame, ki so nosile težke nahrbtnike, in glave, ki so bile osredotočene na vedno bolj približajoč se cilj v daljavi. Potem pa so zaslišali angelski glas vodnikov, ki so kričali nekaj o pumpi - ampak kaj to pomeni, saj GG-ji ne rabijo bencina za energijo??? Bencina ne, sladoled pa ja! Ustavili smo se na zasluženem "junk food-u", ki nam je dal energijo še za zadnjih nekaj kilometrov poti. če smo zmogli do sem, bomo pa ja še malo, pa čeprav počasi! In res smo zmogli! Počasi, ampak vztrajno smo se vedno bolj bližali naši spalnici za nedeljski večer, vodniki pa smo zraven umirali od ponosa na naše GG-je, ki so v dneh dneh iz Celja peš prišli tako daleč, in večina na prvem bivaku! Hvalili smo jih že vmes, hvalili smo jih potem, hvalimo jih še vedno, čez nekaj let jim pa morda zapojemo še kakšno pesem v čast in slavo. Ampak resno - zelo, ZELO smo ponosni nanje! Cilj smo sicer zares dosegli precej pozno, ampak energije otrokom še ni zmanjkalo - še več kot uro so se podili po gozdu, po plaži in po Savinji, tako da jih očitno nismo utrudili dovolj. Skrite zaloge energije zares dobro skrivajo pred našimi očmi. Za večerjo smo si skuhali kar hitre makarone s tuno, nekatere pa je po hrani kar takoj zmanjkalo. Omagane smo pokrili s spalkami, jim pospravili stvari v nahrbtnike, nekatere pa smo še po 23. uri opozarjali, naj počasi zaspijo, saj nas čaka še zadnjih nekaj kilomterov do tabora, vstali pa bomo še malo bolj zgodaj. Jutri pa zares!


GG bivak (1. dan)

V četrtek popoldne se je po domovih naših GG-jev v Celju razširilo nekaj posebnega. Občutek dogodivščine, pričakovanja in komajčakanja ... Spakirali so velike potovalke, nahrbtnike in kovčke, a to delo ni bilo najbolj lahko, saj so morali poleg pakiranja razmišljati še nekaj drugega. Kaj od prtljage bodo vzeli s sabo na bivak, seveda! Poleg velike potovalke so si pripravili še manjši nahrbtnik, v katerega so poskušali stisniti čim več stvari na čim manj prostora. Nekateri so ubrali tehniko "napolni nahrbtnik čim bolj, da ti ga vodniki ne bodo napolnili z moko in težkimi šotorkami", ampak vodniki smo bili še malo bolj zviti. Vsem GG-jem smo pred sobotnim odhodom preglrdali nahrbtnike, ven potegnili šestila, škarje, tablične računalnike, kroje, gigantske brisače in druge stvari, ki na bivak ne sodijo, in s tem naredili čez glavo prostora za vso skupno opremo, ki jo bomo potrebovali za tri dni življenja v divjini, brez civilizacije in "halo mama" sistema. Potem pa smo bili pripravljeni! :) Namazali smo se še s kremo za sončenje, si na glave nataknili kape in se odpravili na dolgo pot proti tabornemu prostoru, kamor smo se letos podali kar čisto peš. Začelo se je z velikim entuziazmom nekaterih in velikim obupom drugih. Prvi so se zagnali na pot z vso energijo, ki jo premorejo, drugi pa so se vlekli lepo počasi in energijo hranili za prihajajoče, napornejše ure. Po nekaj časa hoje pa so vsi pristali na istem - enakomeren tempo, ne prehiter, ne prepočasen, ampak ravno prav, da so se med hojo lahko pogovarjali še nekaj neumnosti in da se med tem niso preveč utrudili. Hodili smo čez travnike, gozdne poti, ceste, koruzo, ograje za ponije, pa tudi nekaj zasebnih vrtov, ko smo se malo izgubili, ampak okrog druge ure popoldne smo našli svoj prostor pod soncem za prvo noč pohodnega bivaka. Najprej smo si seveda zaslužili prvi skok (no, ali v primeru nekaterih padec ali počaaaaasno spravljanje noter) v Savinjo, ki smo jo poželjivo gledali že od jutra. Tako lepo se je svetlikala in nas vabila, da se ohladimo in namočimo svoje utrujene rame in stopala, poleg tega pa se je na dnu skrivala glina, ki je bila glavna atrakcija dneva. Ste vedeli, da so glinene kepe še bolj kul kot snežene? Prisežemo! Po namakanju in umivanju prešvicanih hrbtov pa smo se spet lotili dela. Treba je bilo postaviti bivake, zakuriti ogenj, nabrati drva, pripraviti večerjo, iti po vodo, ... Za nekatere je bil to prvi pravi bivak, ampak nam je šlo kljub temu dokaj hitro. GG-ji so postavili super lepe bivake, ki so bili pripravljeno na vsako kapljanje z neba, drugi so pripravili ognjišče na plaži in spekli pice v žerjavici, ki so si jih po napornem dnevu več kot zaslužili. Sploh, ker smo vsi vedeli, kaj nas čaka naslednji dan - še malo več hoje in še malo manj oblakov na nebu ...